Glavna naloga dimnika je ustvarjanje potrebnega vleka za izgorevanje goriv v grelnih telesih in odvajanje dimnih plinov, ki pri gorenju nastajajo.
Individualni šamotni dimnik je primeren za vse vrste kurišč, grelnih teles in goriv. Značilnosti materiala (temperaturna in kislinska odpornost, parna neprepustnost …) zagotavljajo rešitev na dolgi rok.
Lokacijo dimnika izberemo gleda na položaj kurilnice, kamina, krušne peči … v objektu. Če je le možno naj bo zaradi čimmanjših atmosferskih vplivov postavljen v notranjosti zgradbe. Če zaradi prostorskih omejitev to ni možno, je celovita dimniška rešitev Slovenski dimnik primerna tudi za zunanjo postavitev.
Dve, in sicer celotno višino (od tal do vrha dimnika) in delujočo višino (od priključka za grelno telo do vrha dimnika). Za vlek pomembna delujoča višina.
Pri pravilnem dimenzioniranju dimnika so najpomembnejši višina le tega, moč grelnega telesa in vrsta energenta. Nižja je delujoča višina dimnika, večji mora biti presek dimniške cevi in višja kot je delujoča višina, manjši je lahko presek.
Najmanjša višina dimnika je odvisna od višine in naklona strehe, kurilne naprave in vrste goriva.
Na ta način zadostimo požarni varnosti ter omejimo zunanji temperaturni vpliv in s tem preprečimo kondenziranje dimnih plinov.
Kadar dimnik ni v celoti izoliran, so stene dimnika izpostavljene zunanjim temperaturnim vplivom in se zato v mrzlem vremenu hitreje ohladijo, zaradi česar se dimni plini ohlajajo pod temperaturo kondenzacije. Le ta se rada pojavi tudi pri sodobnih nizkotemperaturnih grelnih telesih.
Dimni plini imajo višjo temperaturo kot zunanji zrak, zato se dvigajo. Večja je temperaturna razlika med njimi ter višji je dimnik, večji je vlek.